Iskanje izvora človeškega govora

Iskanje izvora jezikov je še danes ena najbolj zahtevnih zagonetk v znanosti. Ugotavljanje izvora jezikov otežuje pomanjkanje neposrednih (empiričnih) dokazov, kar pomeni, da raziskovalci izvora in razvoja jezikov svoj interesni predmet študirajo posredno. S študijem zgodovinskega pojava, razvoja in širjenja jezikov se ukvarja historična lingvistika oz. zgodovinsko jezikoslovje.
Historični lingvisti o izvoru in razvoju jezikov sklepajo na podlagi arheoloških dokazov, današnje raznolikosti in geografske razprostranjenosti jezikov in tudi skozi analize jezikovnih premen in prevzemanj jezikov ter skozi študij načinov komunikacije med živalmi (predvsem med primati).

Čeprav raziskave jezikov segajo daleč v pretekost, so se množične in poglobljene lingvistične raziskave začele šele pozno v 20. stoletju; danes glede pojava jezikov (tako časovnega kot prostorskega)obstaja več (nasprotujočih si) teorij. Na področju iskanja prvotnega izvora jezikov (so)delujejo lingvisti, arheologi, psihologi, antropologi, v debato pa se vse bolj vključujejo tudi (evolucionistični) biologi in genetiki.

Izvor človeškega jezika je morda povezan in sočasen z nastopom človeške anatomske in vedenjske modernosti (anatomsko moderni človek se je pojavil v Afriki pred približno 200.000 – 150.000 leti in prispel v Evropo pred približno 50.000 – 35.000 leti), čeprav se tudi v tej točki strokovna mnenja še vedno razhajajo.

Po eni od teorij naj bi se zgodnji razvoj verbalne komunikacije začel s pojavom rodu Homo in vrsto Homo habilis (pred približno 2,5 milijona let v Afriki). Drugi znanstveniki pojav in razvoj jezika opredeljujejo sočasno s pojavom vrste Homo erectus (pred približno 1,8 milijona let v Afriki). Homo erectus je tudi prva človeška vrsta, ki je v več fazah (v obdobju med 1,8 milijona let in 800.000 let pred sedanjostjo) zapustila afriško celino ter poselila dele Evrope, Azije in Oceanije. Nekateri znanstveniki pojav govora pripisujejo še poznejši vrsti, prednikom neandertalcev v Evropi, vrsti Homo heidelbergensis (ta se je pojavila pred približno 600.000 leti), medtem ko naj bi bil moderen artikuliran govor šele značilnost anatomsko modernega človeka, vrste Homo sapiens.
Na podlagi trenutnih statističnih, arheoloških, genetskih in paleontoloških raziskav lahko ocenimo, da se je moderni govor pojavil približno sočasno s pojavom vrste Homo sapiens v podsaharski Afriki v času srednje kamene dobe.

Na univerzi v Aucklandu na Novi Zelandiji je skupina raziskovalcev pod vodstvom Quentina D. Atkinskona nedavno izvedla matematično-statistično študijo, v kateri so principe evolucionistične biologije (s katerimi ponavadi sledijo širjenju genov in virusov) aplicirali na analizo pojava in širjenja jezikov. Izsledki študije, objavljene v aprilu 2011 v reviji Science, kažejo, da se je artikuliran govor prvič pojavil na območju severozahodne Afrike.
Študija, ki jo je Atkinson izvedel s svojimi sodelavci je temeljila na analizi fonemov (najmanjša glasovna enota za razlikovanje pomena besed) več kot 500 svetovnih jezikov. Z matematičnimi in statističnimi metodami, ki jih sicer uporabljajo genetiki in evolucionistični biologi, so ugotovili, da se število fonemov v posameznih jezikih manjša z oddaljenostjo od Afrike. Z drugimi besedami: ko so anatomsko moderni ljudje zapustili Afriko (druga migracija iz Afrike) in začeli naseljevati druge kontinente (najprej Azijo in Evropo, nato Avstralijo, ki je bila poseljena šele pred približno 60.000 leti in nazadnje Ameriki), se je s (časovno in prostorsko)oddaljenostjo od Afrike zmanjševalo število fonemov v jezikih, ki so jih govorili. Za ilustracijo: nekateri afriški jeziki imajo več kot 100 fonemov, moderna angleščina jih ima okrog 45, slovenščina ima 29 fonemov, jeziki na območju Oceanije, pacifiških otokov, Papue Nove Gvineje in Nove Zelandije pa jih imajo zgolj okrog 13.

 

potek druge človeške migracije iz Afrike
Potek druge človeške migracije iz Afrike in poselitev drugih kontinentov.

 

 

izvorno področje govora, kot so ga kartirali v Atkinsonovi študiji
Izvorno področje govora, kot so ga kartirali v Atkinsonovi študiji. Prva slika (A) je rezultat kartiranja in analize fonemske raznolikosti med posameznimi jeziki, druga slika (B) pa predstavlja povprečno raznolikost med jezikovnimi družinami.

 

 

Vir:

Quentin D. Atkinson, 2011, Phonemic Diversity Supports a Serial Founder Effect Model of Language Expansion from Africa, Science 15 April 2011: Vol. 332 no. 6027 pp. 346-349 (do članka lahko brezplačno dostopite na povezavi: http://www.sciencemag.org/content/332/6027/346.abstract)

Spencer Wells, 2002, The Journey of Man: A Genetic Odyssey