Pojav in širjenje indoevropskih jezikov

Družina indoevropskih jezikov je največja jezikovna skupina, ki obsega jezike, razširjene od Evrope do Indije, vsebuje večino evropskih jezikov, perzijščino, hindujščino in mnogo drugih jezikov, ki so se razvili iz skupnega indoevropskega prajezika.

Tako kot o samem izvoru oz. pojavu govora, tudi o razvoju in širjenju indoevropskih jezikov obstaja več teorij. Izmed njih bomo izpostavili samo dve najmočneje zastopani teoriji, kurgansko in anatolsko.

Prva, kurganska teorija predpostavlja, da so bili prvi govorci skupnega indoevropskega prajezika nomadski pastirji, ki so poseljevali stepe današnje Ukrajine in/ali južne Rusije (torej predele severno od Črnega morja). Širitev izven meja svoje originalne domovine, kjer so gradili značilne gomile, kurgane, so proto-indo-evropejci začeli med 4500 in 2500 pr.n.št.  in z osvajanjem zasegli in poselili večje predele Evrope in Azije. Glavna zagovornica kurganske teorije je bila litvanska arheologinja Marija Gimbutas, ki je kurgansko kulturo povezovala z indoevropsko jezikovno skupino, teorijo pa podpira tudi arheolog J.P. Mallory, ki lingvistične dokaze podpira tudi z različnimi elementi iz mitologij indoevropskih ljudstev.

Druga, anatolska teorija predpostavlja, da so bili proto-indo-evropejci mirni poljedelci, ki so pred približno 9000 leti poseljevali Anatolijo (današnja Turčija). Ta skupina prvih govorcev indoevropskega prajezika naj bi jezik širila skupaj s širitvijo poljedeljstva in ne z osvajalskimi pohodi, kot to predpostavlja kurganska teorija. Tudi ta teorija ima močne zagovornike, med njimi je najbolj znan angleški arheolog in lingvist Colin Renfrew, ki zagovarja stališče, da so se indoevropski jeziki širili iz Anatolije zaradi potrebe po vedno novih obdelovalnih površinah.

Širitev jezikov iz Anatolije naj bi se začela v 7. tisočletju pr.n.št., ravno ta časovna umestitev pa je težavna in anatolsko teorijo postavlja pod vprašaj, saj je časovna ocena s stališča zgodovinskega jezikoslovja mnogo prezgodnja. Različico te teorije zagovarjata tudi gruzijski lingvist Tamaz Gamkrelidze in ruski filolog Vjačeslav Ivanov, ki pradomovino indoevropskih jezikov umeščata v 4. tisočletje pr.n.št. na območje današnje Armenije.

Quentin D. Atkinson je s svojo skupino sodelavcev na univerzi v Auckalndu (poleg prvotnega območja izvora govora) raziskoval tudi indoevropske jezike. V raziskavi, katere izsledki so bili objavljeni v avgustu 2012 v reviji Science, so analizirali besedišče in geografsko razprostranjenost 103 indoevropskih jezikov. Izbrane podatke so vnesli v računalniški program, ki jih je retrogradno analiziral in izračunal statistično najbolj verjetno mesto njihovega prvotnega izvora.

Izsledki Atkinsonove analize so podprli anatolsko teorijo izvora indoevropskih jezikov. Raziskovalci v svoji študiji poročajo, da tako čas kot geografsko območje izvora indoevropskih jezikov ustrezata poljedelski širitvi iz Anatolije, z začetkom pred približno 9.500 do 8.000 leti. Njihovi izsledki kažejo, da je najverjetnejše območje izvora indoevropskih jezikov južna Turčija. To seveda je območje, od koder se je razširilo poljedelstvo in ga je kot izvorno območje indoevropskih jezikov že leta 1987 izpostavil Renfrew.

Aplikacija računalniških modelov in statističnih pristopov na študije naravnih jezikov je vedno problematična in jo historični jezikoslovci jemljejo z veliko mero nezaupanja. Kljub tej novi računalniški raziskavi, ki so jo izvedli evolucionistični biologi verodostojnost anatolske teorije ni potrjena, mnenja zgodovinskih jezikoslovcev so še vedno deljena. Protiargumenti anatolski teoriji so namreč elementi samega besedišča indoevropskih jezikov, ki se nanašajo na besede (oz. korene besed) kot so voz, os, kolo, ki so enake oz. podobne v mnogih indoevropskih jezikih in tako dajejo kredibilnost kurganski teoriji izvora indoevropskih jezikov.

Vaše vprašanje: »Kaj imajo voz, os in kolo z jeziki?« je povsem na mestu. Glede na trenutno stanje arheoloških raziskav so stepe severno od Azovskega morja najbolj verjetno območje, kjer so ljudje prvič udomačili konja in ga uporabili kot vprežno žival. Pojav (in posledično širjenje)vozov s kolesi z naperami v arheoloških najdiščih sledimo od približno sredine tretjega tisočletja pr.n.št. dalje. To pa je mnogo poznejši časovni okvir kot ga za izvor in širjenje indoevropskih jezikov predpostalvja anatolska teorija.

Diskurz o pradomovini prvih indoevropejcev ter času in načinu širjenja indoevropskih jezikov ter posamičnih kultur, ki jih arheologi pripisujejo govorcem indoevropskega prajezika se nadaljuje. V debati in teorijah se prepletajo, križajo in si pogosto nasprotujejo lingvistični, antropološki, arheološki, psihološki dokazi, igra iskanja pradomovine in prvotnih govorcev skupnega prajezika pa z vstopom biologov in genetikov v sfero, ki je tradicionalno družboslovna, postaja zgolj bolj napeta in zanimiva.

 

Viri:

Quentin D. Atkinson et al., 2012, Mapping the Origins and Expansion of the Indo-European Language Family, Science 24 August 2012: Vol. 337 no. 6097 pp. 957-960 (do članka lahko brezplačno dostopite na povezavi: http://www.sciencemag.org/content/337/6097/957.abstract)

Marija Gimbutas, The Kurgan Culture and the Indo-Europeanization of Europe: Selected Articles Form 1952 to 1993 (Journal of Indo-European Studies Monograph Series No. 18)

Colin Renfrew, 1987, Archaeology and Language: The Puzzle of Indo-European Origins

J.P. Mallory, 1989, In Search of the Indo-Europeans: Language, Archaeology and Myth